Drašiče, vas, ki slovi kot belokranjska vinorodna prestolnica, obkrožajo steljniki in vinogradi. Prvič so bili omenjeni že leta 1177. Drašiči se ponašajo z najstarejšo, še delujočo sosesko zidanico, z »banko« vina, v katero člani dajejo, ko imajo, in dobijo na posojo, ko jim zmanjka lastne rujne kapljice. Znano je tudi, da zaveden Drašičan ne more živeti, če nima tudi sam posajene vsaj ene trte.
Vas ohranja veliko vaških običajev. Med najbolj odmevnimi so dvigovanje mlaja, Pohod po poteh Soseske zidanice, pobiranje mošta, slikarska kolonija, tradicionalno ocenjevanje vin v januarju, star vaški običaj voščenje, žegnanje na Petrovo, pa še kaj bi se našlo.
Zgodba okoli postavljanja mlaja se vsako leto začne že nekaj dni pred postavljanjem. Fantje in možje morajo smreko najprej izbrati in posekati ter jo ob spremstvu policije, ki skrbi za varno pot, pripeljati v Drašiče, olupiti in pustiti, da se osuši. Drašički mlaj je vsako leto med najvišjimi v Sloveniji, na kar so še posebej ponosni. Zadnjega aprila, na dan postavljanja, otroci in mladina v gozdu naberejo lipico, ki jo povežejo v šopke in pritrdijo na obroče, ki poleg slovenske zastave na vrhu krasijo mlaj pod vrhom. Navada je, da fantje in možje mlaj še vedno postavijo »na roke«. Popoldne se zberejo fantje in možje iz cele krajevne skupnosti Drašiči ter ob poveljevanju Toneta Kostelca poprimejo za »škarje« in »osti« ter na vsak »horuk« mlaj privzdignejo više proti nebu. Dvigovanje traja nekaj ur in se zaključi s skupnim druženjem, tako da je to vedno praznik za vso vas.
Pohod po poteh Soseske zidanice je običaj, ki smo ga člani Soseske zidanice vpeljali leta 1999. Pohodniki se zberejo na startu pri Soseski zidanici v Drašičih, nato pa jih zastavonoša soseske zastave vodi od postojanke do postojanke, med vinogradi in čez gozd. Pohodniki tako pri Soseski zidanici, pri Nemaniču, Prusu, med vinogradi KZ Metlika, pri cerkvi sv. Ane, pri Mavretiču, Vidošičkem zdencu in pri Dolcu uživajo na svežem zraku ob medsebojnem druženju ter ob kozarcu vina vsakega od vinogradnikov, h kateremu gospodinja ponudi tudi lokalne specialitete.
Med njimi seveda najbolj izstopa belokranjska pogača. Pohod traja nekaj ur, (pa ne, ker bi bila trasa tako dolga – meri okrog 10 km), ampak zato, ker je vedno poskrbljeno tudi za kulturni program, ki ga ponavadi vodi poznani slovenski humorist Toni Gašperič. Pohodniki se vmes okrepčajo tudi z eno od treh ponujenih malic na razgledni točki sv. Ane v Vidošičih, hrane pa ne manjka tudi ob zaključku pohoda, ki je zadnja leta pri nas, pri Dolskih, kjer se zabava nadaljuje v noč. Že v začetku pohoda se ve, da se gre »na izpadanje«, saj vsak je in pije, kolikor lahko in zmore. Se pa se še ni zgodilo, da komu ne bi uspelo priti do cilja.
Bela krajina
Bela krajina
Bela krajina je majhna, a prijazna sončna deželica na skrajnem jugovzhodu Slovenije. Ponaša se z bogato kulturno dediščino. Številna ljubiteljska društva ohranjajo ljudske plese, pesmi, običaje, obrede in domačo obrt. Z belokranjsko pisanico ali drsanko lahko brez besed poveste dekletu, da vam ni vseeno, če se spogleduje z drugim, z vezenimi prtički pa vnesete v svoj dom pridih domačnosti in preteklosti. Belokranjci vas bodo ob vstopu v svoj raj pod Gorjanci sprejeli s pogačo ali povitico ter s kozarcem vina, ki je tu čislano in spoštovano kot najuglednejši vaški mož.
Slovenija
Slovenija
Majhna, a raznolika dežela z dva tisoč sončnih ur letno. Tu boste našli zasnežene gore, temnomodra jezera, pršeče slapove, skrivnostne podzemne jame s pravljičnimi podobami kapnikov, tihe gozdove, čiste, z ribami polne reke, ob skale butajoče Jadransko morje ter prijazne, marljive in gostoljubne ljudi.
Vinogradništvo ima tu bogato tradicijo, ki seže vse do rimskega imperija. Slovenska vina vas bodo očarala z odtenki barv, z bogastvom vonja in okusa. Najbolje je priti v našo deželo, ki leži na južnih pobočjih Alp, in se prepričati z lastnimi čutili.
Geografija
Drašiči
Drašiči
Drašiče, vas, ki slovi kot belokranjska vinorodna prestolnica, obkrožajo steljniki in vinogradi. Prvič so bili omenjeni že leta 1177. Drašiči se ponašajo z najstarejšo, še delujočo sosesko zidanico, z »banko« vina, v katero člani dajejo, ko imajo, in dobijo na posojo, ko jim zmanjka lastne rujne kapljice. Znano je tudi, da zaveden Drašičan ne more živeti, če nima tudi sam posajene vsaj ene trte.
Vas ohranja veliko vaških običajev. Med najbolj odmevnimi so dvigovanje mlaja, Pohod po poteh Soseske zidanice, pobiranje mošta, slikarska kolonija, tradicionalno ocenjevanje vin v januarju, star vaški običaj voščenje, žegnanje na Petrovo, pa še kaj bi se našlo.
Zgodba okoli postavljanja mlaja se vsako leto začne že nekaj dni pred postavljanjem. Fantje in možje morajo smreko najprej izbrati in posekati ter jo ob spremstvu policije, ki skrbi za varno pot, pripeljati v Drašiče, olupiti in pustiti, da se osuši. Drašički mlaj je vsako leto med najvišjimi v Sloveniji, na kar so še posebej ponosni. Zadnjega aprila, na dan postavljanja, otroci in mladina v gozdu naberejo lipico, ki jo povežejo v šopke in pritrdijo na obroče, ki poleg slovenske zastave na vrhu krasijo mlaj pod vrhom. Navada je, da fantje in možje mlaj še vedno postavijo »na roke«. Popoldne se zberejo fantje in možje iz cele krajevne skupnosti Drašiči ter ob poveljevanju Toneta Kostelca poprimejo za »škarje« in »osti« ter na vsak »horuk« mlaj privzdignejo više proti nebu. Dvigovanje traja nekaj ur in se zaključi s skupnim druženjem, tako da je to vedno praznik za vso vas.
Pohod po poteh Soseske zidanice je običaj, ki smo ga člani Soseske zidanice vpeljali leta 1999. Pohodniki se zberejo na startu pri Soseski zidanici v Drašičih, nato pa jih zastavonoša soseske zastave vodi od postojanke do postojanke, med vinogradi in čez gozd. Pohodniki tako pri Soseski zidanici, pri Nemaniču, Prusu, med vinogradi KZ Metlika, pri cerkvi sv. Ane, pri Mavretiču, Vidošičkem zdencu in pri Dolcu uživajo na svežem zraku ob medsebojnem druženju ter ob kozarcu vina vsakega od vinogradnikov, h kateremu gospodinja ponudi tudi lokalne specialitete.
Med njimi seveda najbolj izstopa belokranjska pogača. Pohod traja nekaj ur, (pa ne, ker bi bila trasa tako dolga – meri okrog 10 km), ampak zato, ker je vedno poskrbljeno tudi za kulturni program, ki ga ponavadi vodi poznani slovenski humorist Toni Gašperič. Pohodniki se vmes okrepčajo tudi z eno od treh ponujenih malic na razgledni točki sv. Ane v Vidošičih, hrane pa ne manjka tudi ob zaključku pohoda, ki je zadnja leta pri nas, pri Dolskih, kjer se zabava nadaljuje v noč. Že v začetku pohoda se ve, da se gre »na izpadanje«, saj vsak je in pije, kolikor lahko in zmore. Se pa se še ni zgodilo, da komu ne bi uspelo priti do cilja.
Bela krajina
Bela krajina
Bela krajina je majhna, a prijazna sončna deželica na skrajnem jugovzhodu Slovenije. Ponaša se z bogato kulturno dediščino. Številna ljubiteljska društva ohranjajo ljudske plese, pesmi, običaje, obrede in domačo obrt. Z belokranjsko pisanico ali drsanko lahko brez besed poveste dekletu, da vam ni vseeno, če se spogleduje z drugim, z vezenimi prtički pa vnesete v svoj dom pridih domačnosti in preteklosti. Belokranjci vas bodo ob vstopu v svoj raj pod Gorjanci sprejeli s pogačo ali povitico ter s kozarcem vina, ki je tu čislano in spoštovano kot najuglednejši vaški mož.
Slovenija
Slovenija
Majhna, a raznolika dežela z dva tisoč sončnih ur letno. Tu boste našli zasnežene gore, temnomodra jezera, pršeče slapove, skrivnostne podzemne jame s pravljičnimi podobami kapnikov, tihe gozdove, čiste, z ribami polne reke, ob skale butajoče Jadransko morje ter prijazne, marljive in gostoljubne ljudi.
Vinogradništvo ima tu bogato tradicijo, ki seže vse do rimskega imperija. Slovenska vina vas bodo očarala z odtenki barv, z bogastvom vonja in okusa. Najbolje je priti v našo deželo, ki leži na južnih pobočjih Alp, in se prepričati z lastnimi čutili.
Preberite tudi: